Vse je zaradi Sonca. Brez Sonca ni nič, ni življenja. Vsi smo zaradi Sonca, tudi mi. Ona nas je ustvarila, ona nas drži pri življenju.
Zakaj ji pravim »ona«, se sprašujete? Pred nekaj leti, ko sem se srečala s starodavno tradicijo in razlago Vesolja, Zemlje, Vsega … sem spoznala, kar sem že vedela – ona je mati, mati je Sonce. Brez nje me ni. Zjutraj me vzame v svoj nežni objem in poboža z mehkimi žarki, popoldan me napolni z odločnostjo, zvečer se prijazno poslovi. Tudi, če je oblačno. Brez Lune bi še šlo, brez Sonca nikakor. Koliko let sem živela tako, kot da je to samo po sebi umevno? Pa ni, zato
»Hvala Sonce, vsak dan za prav vsak dan in vsak žarek.«
Sonce je naša energija. No, tudi ogenj nam jo da – pa kaj ni to energija sonca ujeta v drevo? Kaj pa veter? Tudi če je vetrna energija, je še vedno krivo sonce, ki ustvarja spremembe v temperaturah, zračne tokove, veter. Hvala Sonce. Sonce je tudi energija rek – če ni sonca, ni izhlapevanja, ni dežja in ni rek. Hvala Sonce. Sonce je živahna kri v naših žilah – če ni sonca, nas zebeee. Hvala Sonce. Sonce je Luč, svetloba, veselje, radost, optimizem – ste že slišali, da je v skandinavskih državah pozimi veliko depresije, ker so dnevi tako kratki? Nekateri si ‘za zdravljenje’ kupijo lučke … Ste že slišali, da so ljudje, ki živijo v ekvatorialni Afriki depresivni? Haha, tudi jaz ne. Gana je ena od najbolj vročih, pa tudi najbolj strastnih in nasmejanih dežel, kar sem jih doživela. Pa njihova džungla uhuhuuu … eno samo buhteče življenje. Vse prisotno sonce, ki v stiku z zemljo ustvari toliko vsega kar sili v nebo. Obilje življenja, ki pa ga lahko prepoznamo tudi pri nas, tudi (ali še posebno) v letošnjem letu. Sonce so bili nešteti dehteči cvetovi spomladi, hrustljave rdeče češnje poleti, bujna solata, dišeča bazilika, debela jabolka in močne brinove jagode. Sonce povsod okoli nas in v nas … če dovolimo.
Dnevi so zdaj kratki, pa smo srečni, če ga vseeno nekaj ulovimo … sonca. Čutim ga, diham … sonce … če mi uspe, da me pobožajo žarki … ah, potem sem srečnica. Hvala Sonce. Še malo, pa bo najkrajši dan v letu, 21. december. Dan, ko se cikel obrne, dan ko zmaga Sonce, ko zmaga svetloba. Letošnje poletno enakonočje smo praznovali skupaj, pod našo ladonjo v Izoli. Zimski solsticij bomo praznovali vsak s sabo, morda tudi z drevesi in s Soncem. Čas okoli zimskega solsticija so številna ljudstva posebej obeležila, ravno zaradi obrata iz teme k svetlobi. Kelti so takrat, točneje na 22. decembra, obeleževali poseben praznik. Dan so posvetili bukvi, drevesu prehoda med temo in lučjo. Gotovo sem v kakšnem od prejšnjih življenj slavila bukev tudi sama in zdaj jo spet.
Ko v zimskih večerih odpiram različne bukve najdem še več zanimivosti, povezanih z bukvijo: Ste že slišali za mlado Ivano Orleansko (1412-1431), ki je rešila svoje ljudstvo in pregnala Angleže iz Francije? In so jo (če nekoliko skrajšam) v sodnem procesu obtožili krivoverstva in sežgali na grmadi. Med drugim tudi zato, ker naj bi častila staro bukev v svoji rodni vasici! Moj poklon, spoštovana Jeanne d’Arc! Poklon pa tudi bukvi, v katere krošnji so menda plesale vile (l’Arbre des Dames), ob njej pa je bil zdravilni studenec. Kakšni časi so to bili!! Prav tako kot pri nas, ko so tudi naše ljudi preganjali, ker so častili svoje svete kraje in duhove. O tem med drugim piše Bevk v povesti Umirajoči bog Triglav – o letu 1331, ko so križarji iz Čedada prišli v Kobarid posekat drevo in zasut izvir. Dovolj je bilo! Zdaj so drugi časi, zmagala je Luč. In vsak lahko časti svoje svetinje. Moje so Sonce, Luna, drevesa …
Častiti drevesa, častiti gozdove … kaj ni to najlažje prav v bukovem gozdu ali kot pravi Robert Brus, čigar zapise rada prebiram: »V odraslem bukovem gozdu, ki skoraj ne prepušča svetlobe, se človek počuti kot v veliki katedrali; podzavestno se pogovarjamo šepetaje.« Navadna bukev (Fagus sylvatica) je drevo naših gozdov. Tu se zelo dobro počuti in je vrsta, ki bi v slovenskih gozdovih zavzela več kot polovični delež, če bi ji to dopustili (zdaj jo je manj kot 30%). Čudovita bukev, ki nas poleti objema z zeleno in jeseni napolni s sončno rumeno. Ste si že kdaj privoščili užitek med zlatimi jesenskimi bukvami? Prav letos je bila spet taka jesen. Meni je bilo kot da sem sredi Sončevega ognja, ki zažari v največji polnosti tik preden umre in utihne. V gozdovih je bukev izredno pomembna tudi zato, ker ohranja rodovitnost gozdnih tal in povečuje stabilnost gozdnega ekosistema. Ima tudi čudovit les, trd in težak, les, ki gori kot sonce. Ker je bukev drevo naših krajev, omogoča pridelovanje najbolj kakovostnega lesa. Ogroža jo le malo sovražnikov in bolezni, s starostjo pa se v lesu pojavi posebnost. Nedavno sem pisala o drevesu, ki mi je odkrilo svoje Trojno srce, pri bukvi pa poznamo pojav rdečega srca. Osrednji del lesa dobi rdečkastorjavo barvo, kar pa se večinoma zgodi šele v starosti 90 ali več let. To in druge spremembe lesa, ki otežujejo impregnacijo, je razlog, da gozdarji posek bukve običajno odredijo že prej. Morda pa bo tudi to kdaj drugače? Morda bomo rdeče srce starih bukev cenili kot vrednoto?
V obmorskih krajih imamo bukve bolj malo, 
saj so padavine preskromne (pod 600 mm), najdemo pa jo ponekod v zaledju flišne Istre, na prisojnih in bolj vlažnih pobočjih na meji s Hrvaško.
Zato pa sonca ob morju ne manjka in medtem ko se na severni strani Tržaškega zaliva v teh dneh v njem kopljejo s snegom pobeljene Alpe in Triglav, nad obalnimi klifi žarijo hrasti. Puhasti hrast (Quercus pubescens) in graden (Quercus petraea) se kopata v zlatu. Listi bodo ostali na vejah še dolgo v zimo, se pogovarjali s soncem, morda prav do pomladi, dokler ne bodo odgnali novi.
In krog večnosti se bo ponovil. Krog življenja in smrti.
Krog Sonca.
»Hvala vam Mati Sonce ☼ «