S pete terase nad morjem.
Zavidam mu ta razgled. Njegov dom. Zavidam mu na dneve, kot je današnji, ko je morje srebrno in modro in se močan jugo upira vanj. Ko sončni žarki na široko odpirajo vsako listno režo njegovega telesa. Zavidam mu, čudovito je tukaj.
Vem, da so dnevi, tedni, morda tudi meseci, ko je zelo drugače. Ko prav tako piha, ampak je mraz in temno. Ko veter kar traja in traja, sonce pa je nizko. Nobene prave toplote. A tega je malo. Pravijo, da je tu zelo veliko sončnih dni.
Zavidam mu, ker raste tu, na peti terasi nad morjem. Razgled je res kRAsen.
Malo sva si podobna z brinom. Dobro se počutiva na kamnu in ob morju. Oba sva svetloljubna. Sonceljubna. Soncezdržna?
To ni navaden brin. Niti ne bode, tako kot naš. Na prvi pogled je bolj podoben cipresi. Manjše drevo. Nima iglic, temveč čvrste luskaste liste. In gosto vednozeleno krošnjo. Dosti ga je na teh pobočjih na otoku sredi Dalmacije, na obalah Jadranskega morja. Ker je brin, in ne cipresa, ima omesenele in ne olesenele storžke. V tem pozno pomladnem času ima dvojne. Eni so zeleni, ti so letošnji. Potem so pa tu rdečerjavi, temni in veliki. Škrlatni. Cel centimeter imajo v premeru. Nekoliko so podobni storžkom rdečeplodnega brina, ki je na Jadranu bolj pogost. Bistveno večji so od temno modrih brinovih jagod navadnega brina, ki jih pri nas nabiramo za brinjevec ali za v kislo zelje.
Škrlatnoplodni brin je. Tudi feničanski.
Juniperus phoenicea.
Njegove veje so čvrste, deblo pokončno. Tukaj mu je dobro v družbi rožmarina, smilja, mirte, žajblja in oljk. Na soncu, v kamnu. Kjer sta zemlja in zrak prepojena z eteričnimi olji in soljo.
Zavidam mu njegov razgled. Razgled na neskončno modrino. Zavidam mu objem morja, v katerem je noč in dan.
A kaj bi zavist … raje zavest. Da, lepo je tukaj, zelo lepo.
»… Na osami, blizu mora
dok se sunce zemlji smije
slušan tebe kako kličeš
lipo mi je, lipo mi je …«
Sonce je danes močno, čeprav še ni poletje.
Že kar nekaj časa sem z brinom na peti terasi nad morjem in čutim vročino, čutim pripeko, svojo vročo glavo. Da je čas, da se umaknem v senco. A brin ne … brin ostaja. On je tu. Rojen za to žgoče sonce.
Škrlatnoplodni brin je rojen, da živi v najtoplejšem obalnem pasu. Odlično prenaša sušo in vročino, pa tudi burjo in sol v zraku. Privoščim mu ta razgled, se mu priklonim in ga pozdravim. Sredi vročega popoldneva se umaknem v hlad velikega alepskega bora. Da ne postanem škrlatna.
Še se vrnem na peto teraso nad morjem.
K brinu. Gotovo bo še tam … saj menda lahko živi 1000 let!
(Verzi so iz pesmi Galeb i ja, Oliverja Dragojevića, avtor besedila je Tomislav Zuppa)