Vsako jesen je za Belo brezo čas, da pogledam kakšna letnica se je oblikovala v zadnjem letu rasti in izpustim plodove, da jih raznosi veter.
Tudi četrto leto sem začela s serijo sprehodov v gozdu. Naravoslovni dnevi za učence ene od ljubljanskih osnovnih šol so bili tokrat ponovno zelo dobro sprejeti, tako med učenci kot med učiteljicami. Sprehode med drevesi sem kasneje ponudila tudi primorskim osnovnim šolam, a ni bilo odziva. Morda ni (bil) pravi čas? Ali pa nisem dovolj uporabila poznanstev? Morda pa je bilo zame preprosto že dovolj različnih stvari, tako kot je tudi pri drugih veliko in preveč vsega?
Bela breza sem letos zaživela na polno. Pred poletjem sem zaključila s polovičarstvom in zadihala 100%. Kakšna svoboda, breze ljubimo to!
Ves čas se učim od dreves in kot ona, sem bila varčna z energijo. Usmerjala sem jo v ukoreninjanje na Krasu in krepitev telesa. Nekaj časa nisem pripravljala novih listov, ko pa so bile korenine bolj krepke, sem spet odgnala brste. V veselje mi je bilo raziskovati drevesne in grmovne vrste, ki sem jih do zdaj slabo poznala. V digitalnih časih ni težko objavljati zapisanega. Ne vem, koliko src doseže moje pisanje, a tudi, če je teh malo, nič hudega. To sem spoznala že s Torki pod ladonjo, sprehodi med drevesi v Izoli, kjer smo se dobivali v majhnih zasedbah, pa so bile te zelo srčne in navdihujoče.
V tem letu me je Pozejdon izdatno podpiral in marsikaj, kar sem se naučila v zadnjih dveh desetletjih, sem imela priložnost deliti. Dober občutek je, da tvoje znanje in izkušnje nekomu koristijo. Pisala sem o morskih zavarovanih območjih in o komuniciranju, o dveh meni zelo ljubih tematikah, ki sta se združili v študijo. Jeseni sem sodelovala na posvetu o vplivu gradnje na morje in morsko obrežje, v okviru Tedna sredozemske obale. Pisala in govorila sem o morju kot bistvu morskih krajin. Seascapes. Posvet je potekal v angleščini in ko sem se predstavila kot Landscape architect, me je prešinilo: If there was a program to study Seascape Architecture, I’d be there.
NaRAva mi je ves čas neskončen navdih in podpora, ko me objame in nahrani. Dva prijatelja sem letos še posebej rada obiskovala. Cer in cer sta me vedno umirila in napolnila z močjo. Ko sem se predajala njuni družbi in se naslanjala nanju, so nas opazovali mimoidoči, saj rasteta ob priljubljeni gozdni poti. Mar mi je zanju, ne pa za morebitne (za)čud(e)ne poglede ljudi. Na nek način me že od nekdaj spremljajo občutki ‘čudnosti’ in outsiderstva, tako da nič novega.
Želela sem si več pisati. Sodelovanje z ekipo revije Outsider mi je omogočilo, da svoj pogled in občutenje sveta delim še z drugačno publiko. V jesenski številki tako pišem o živosti prostora. O tem, kako zelo pomembne so žive sestavine (urbanega) prostora in da jih zavestno vključujemo v načrte in urejanje odprtih površin. Ker naključij ni, je urednica med različnimi fotografijami, ki sem jih ponudila, za objavo izbrala ravno tisto z morjem.
Ves čas sem se učila ravnovesja med biti (ženski princip) in delovati (moški princip). Drevesa to obvladajo ‘u nulo’ in kadar sem padla ‘ven’, sem šla do cerov in takoj sem spet bolj bila in nič od delovanja ni bilo več tako zelo nujno.
Za zaključek sezone sem dobila še eno lepo priložnost. Svetovati pri izboru drevesnih vrst, ki naj bi jih posadili v mestu ob morju. V mestu, kjer sem se dolga leta borila za ohranitev in boljšo nego dreves, bolj ali manj uspešno.
Ko sem pred leti posadila Belo brezo, sem se večkrat vprašala o svoji izbiri in kako bom lahko predano delala za drevesa, ko pa je moje srce vendar z morjem. Zdaj vem: srce je dovolj široko, da objame oboje.
Eno in drugo.
Drevesa in morje, ki so sveti svet, ki sem.
