Lekcija je kot lek, zdravilo. Vedno je na voljo, od nas pa je odvisno ali ga bomo zaužili, ali ga bomo izkoristili, da si izboljšamo zdravje. Lekcija je priložnost.
Narava in naravne prvine v mestu se ves čas spreminjajo. S tem se učimo živeti. Pogosto se spreminjajo zato, ker ne znamo sobivati. Delamo napake, kar je življenjsko in ni narobe. Je pa narobe, če se iz napak ne učimo ter ne naučimo živeti in delovati bolje. Narava nam da priložnost, potem pa pove, če nam je spodletelo:
“Ena. Sedi. Ponovi vajo.
Lekcije so povsod okoli nas in za nekatere si še posebej srčno želim, da bi jih usvojili.
BREZGLAVA. Ladonja, kot v Istri rečemo navadnemu koprivovcu (Celtis australis), je drevesna vrsta, ki zraste v mogočno drevo s košato krošnjo. Njena mogočnost in košatost pa ljudem žal vse prepogosto nista pogodu, zato so se v preteklosti večkrat odločili za obglavljanje. To je način nege dreves, ki se je nekoč redno izvajal, na drevesih pa je povzročil veliko škode. Gre za nižanje drevesne krošnje (glave), ki je zelo radikalno, saj odstranijo vrh in celotno krošnjo ali njen velik del. Ostane le deblo (včasih z nekaj ‘štrclji’), kar pusti velike rane na drevesu. Takih ran drevo ne more prerasti in omejiti, zato se začne na teh mestih razkroj lesnih tkiv, ta pa se postopno širi v deblo in korenine.
Z enim samim obglavljanjem drevo obsodimo na propad. Procesi razkroja v letih po posegu povzročijo, da drevo postane nevarno in ga je treba odstraniti. Če se že prej ne podre zaradi vetra ali drugih dejavnikov.
Bilo je nekega dopoldneva v aprilu leta 2012, ko mi je bilo v pisarni tesno, delovni izzivi pa preštevilni. Sonce me je vabilo ven in odmor sem namenila sprehodu. Da se napolnim s svetlobo ter spočijem v družbi morja in dreves. A joj, groza. Kakšen šok sem doživela, ko sem se znašla na trgu pri cerkvi. Drevesa so bila brez krošenj. Obglavljeni koprivovci in divji kostanji. V meni se je zlomilo … ob pogledu na iznakažena drevesa sem jokala, jokala, jokala … zakaj, le zakaj jim to počnejo!!??
Ladonja, ki so jo letos, v začetku oktobra, požagali vzdrževalci, je bila že nekaj časa nevarno drevo. Zaradi obglavljanja (nazadnje v letu 2012) je prišlo do procesov razkroja, na deblu pa so se že nekaj let bohotili trosnjaki gliv, kar je kazalo na to, da je razkroj že močno napredoval. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo treba drevo podreti. Ljudje so bili zaskrbljeni in pretreseni, ko so videli podiranje in slišali motorko. A vzrok, da smo izgubili drevo, ni motorna žaga, ki je pela tokrat, temveč neustrezna nega drevesa v preteklosti.
SEZUTA. Padla pinija, le nekaj dni za ladonjo. V vsej svoji mogočnosti se je stoletnica ulegla na sosednjo ulico in avtomobile.
Izolski del drevoreda pinij (Pinus pinea) je po mogočnosti in lepoti takoj za strunjanskim. Ko so bile pinije pred skoraj sto leti posajene ob glavni prometnici med Koprom in Portorožem, ta še ni bila asfaltirana. Drevesa so imela dobre pogoje za rast, razvila močne korenine ter široke krošnje, ki jim jih zavida marsikatero drevo. Ne pa tudi vzdrževalci cest.
Pri drevoredih je izziv ta, da drevesa običajno rastejo tik ob cesti (ki je bila v začetku zagotovo ožja), za pinije pa so značilne še izrazite in močne stranske korenine, ki jim dajejo stabilnost. Bolj ko se krepijo in večja ko je suša, bolj dvigujejo asfalt. Ker imajo ceste (in avtomobili) v naši družbi (še vedno) prednost pred vegetacijo, se vzdrževanje cest žal odvija na škodo dreves. Posledice so zdaj že vidne.
V zadnjih letih se drevesa vedno bolj nagibajo, kar nekaj pa jih je tudi padlo. Padajo ko je razmočen teren, pa tudi ko ni. Pri nekaterih ‘pomaga’ močen veter, pri drugih niti to ni ‘potrebno’. Pinije padajo, ker imajo močno poškodovane ali celo uničene korenine. Vzdrževalci ceste namreč redno, na približno 5 let, naguban asfalt odstranijo skupaj tamponom, z lopato bagra posekajo vse moteče korenine ter luknjo zasujejo. Na videz vse zgleda spet lepo in ker imajo drevesa še dovolj drobnih korenin, ki črpajo vodo in hranila, ostajajo krošnje zelene. A pod asfaltom je le še zelo zmanjšan koreninski sistem ter močno poškodovane korenine. Še kdo pričakuje, da je lahko drevo s takimi poškodbami zdravo, dobro ukoreninjeno ter s tem varno? Pri pinijah je težava še nekoliko večja. Kot pravi dr. Robert Brus v eni od svojih knjig »… je pinija ena redkih vrst borov, ki ne razvije glavne korenine.« Pinije se še izraziteje nagibajo tudi zaradi širokih krošenj, ki se razmikajo.
Pozno, če ne prepozno smo začeli opozarjat na težavo poškodb korenin in varnosti. Problem je kompleksen in le s pomočjo strokovnjakov bo mogoče poiskati boljši način, kako ravnati z drevoredom in hkrati zagotavljati varnost v prometu.
V tem primeru ni šlo za posledice nepravilne nege dreves. Težave so nastale zaradi urejanja ceste ter posegov v tla tik ob deblu pinije.
Še ena pinija je padla. Bosa, brez korenin, ki bi ji zagotavljale stabilnost, nam pa varnost.
Drevesa niso večna, sploh pa ne v mestu. Ker pa imajo ravno odrasla drevesa številne koristi za naš življenjski prostor, so lekcije pomembne prav tako kot naša prizadevanja, da bi z drevesi ravnali bolje. Smo lekcijo usvojili? Ali pa bo moralo pasti še več dreves? Trenutno se sanacija cest še vedno izvaja na klasičen, zgoraj opisan način, ki je izredno škodljiv za drevesa in nas. Spremeniti bi morali pristop, da preprečimo nove poškodbe korenin, s tem pa povečamo zdravje in varnost pinij ter možnosti njihove ohranitve.
UJETA. Ne le z drevesi, tudi pri ravnanju z vodami se moramo še marsikaj naučiti. V lanskoletnih poplavah se je osvobodila marsikatera reka, a je to ljudi spravilo ‘na okope’. Pojav ni nov, saj so bile hude poplave že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi takrat so marsikaj odnesle, prinesle pa številna spoznanja, med drugim zbrana v zborniku Ujma.
Ali smo lekcije poplav izpred trideset let usvojili in zdaj ravnamo modro?
Kazanje mišic proti nebu in dokazovanje, da ‘mi to zmoremo’, da bomo Naravo ukrotili, omejili in si jo podredili, ne pripelje do pravih rešitev. Strogo tehnicistični pristopi, ko struge spremenimo v tobogane ali bob steze, so zabloda. Pri odločitvah ne sme zmagati goli strah v navezi s pohlepom in beton biznisom. Potrebna je modrost, ki združuje pamet in srce. Pristopi, ki vključujejo možnosti, da vodi damo več prostora, utrditve brežin pa načrtujemo s spoštovanjem naravne dinamike rek ter življenja v in o njej. Vemo, kakšen bo odgovor Narave, če lekcije nismo usvojili: »Sedi, ena. Ponovi vajo.«
Izzivi sobivanja z naravo so številni in se le še stopnjujejo. Res je, da v preteklosti nismo zmogli ustrezno ravnati, saj pred 30 ali tudi še 10 leti nismo imeli izkušenj in dostopa do ustreznega znanja. A zdaj vemo, kako se stvarem streže. Ali bi vsaj morali vedeti. Tako je pri drevesih in tudi pri vodah. Zdaj je to znanje dostopno, naše in mednarodne izkušnje s področja urejanja voda so bogate, najsodobnejši standardi nege dreves so prevedeni v slovenščino, na terenu je prisotnih vedno več dobrih praks, tako pri nas, še več v tujini …
Le od nas je odvisno, ali se bomo naučili in prilagodili. Narava vedno hoče dobro, čeprav v naših kratkih življenjih in s še krajšo kratkovidnostjo, tega pogosto ne zmoremo prepoznati. Narava, naša draga Zemlja in Vesolje, nas ne bosta pustila pri miru. Dobivali bomo vedno nove priložnosti za rast in dvig zavesti, da bi izboljšali naš odnos do narave in se naučili srčno sobivati. Zrasti moramo ne le na ravni posameznika, temveč skupnosti.
Če pade drevo, je to priložnost in lahko je LEKcija, ki jo usvojimo.
Če voda poplavi naselje, je to priložnost in lahko je LEKcija, ki jo usvojimo.
Naj bo vsaka priložnost zdRAvilo, ki ga užijemo zato, da bi v prihodnosti živeli bolje.
(Padec pinije v oktobru 2024 je dokumentiral Mauro. Hvala.)