Tina Trampuš

Kdo sem?

Prijateljica dreves. Drevesa so od nekdaj moja družba in zatočišče. Na vrtu in v gozdu pri babici sem raziskovala svet in pomagala očetu, ko je obrezoval jablane. Med brezami, ki jih je posadil dedek, Belokranjec, sem si napela mrežo in zrla v krošnje. Iz gnezda med vejami hrastov sem opazovala ljudi na vrtu. Vsako poletje smo se taborniki iz Velenja preselili v gozdove na Gorenjsko, kjer sem lahko bila, kar sem, povezana z naravo in del nje.

Krajinska arhitektka. V naravoslovni šoli sem se počutila ujetnica znanosti. Študij krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti mi je ponudil možnosti za ustvarjalnost, znanje o naravi in naravnih procesih, pa tudi o urbanizmu in našem načinu bivanja. Povabil me je k raziskovanju mest in naravnih lepot našega planeta. Kjerkoli sem, obiskujem drevesa, parke in vrtove, se čudim krasoti dreves ter ustvarjalnosti narave.

Naravovarstvenica. Ljubezen do morja me je pripeljala na Primorsko, kjer sem se v dveh desetletjih poklicnega naravovarstva posvetila uveljavljanju naravi prijaznega načina življenja – med drugim ohranjanju izjemnih dreves in morja v vsej svoji biotski pestrosti in prostosti horizonta. Preko strokovnih mnenj, v poljudnih člankih in na javnih dogodkih, kot so sprehodi O drevesih ZA drevesa, ljubitelje in strokovnjake vabim k razumevanju in spoštovanju ter strokovni in spoštljivi negi dreves.

Hči slovenske zemlje. Častilka prostranosti in modrosti morja, zelenih bukovih gozdov, Soče, kamnitega krasa in suhih travnikov. S koreninami na Štajerskem, v Beli krajini in na Krasu, preko morja občudujem Triglav.

Raziskovalka svetov. Iz družine in družbe, v katerih sta imela um in razmišljanje najvišjo veljavo, me je življenje potegnilo v vrtinec raziskovanja čustev in občutkov, zavedanja sebe in okolice. Uničevanje narave me boli, učim se živeti s svojo občutljivostjo, verjamem, da je sočutje do narave rešitev za našo družbo in Zemljo, zato k njej vabim in spodbujam tudi druge.

Bela breza. Bela, moja najljubša barva, in breza, drevo mojih prednikov. Moja zunanjost je mila, svetla in obstojna kot brezovo lubje, moja notranjost pa mehka in občutljiva kot njen les. Ljubim svetlobo. Neznana prostranstva me kličejo, da jih naselim in v svojo družbo povabim še druge. Samota mi ni tuja, da le imam Sonce, Luno in Veter.